NE BO MI TREBA VEČ HITETI

Abstract: “My thoughts on slowly stepping away from the ‘race’ of the dog world.”

Letos se izteka sedemintrideset let, odkar so šnavcerji postali nepogrešljivi člani naše družine, in dvaindvajset let, odkar sem dejavno vpeta v kinologijo.

Življenja brez šnavcerja si danes skoraj ne znam več predstavljati. So moji družinski člani, prijatelji, sopotniki na vseh poteh in hkrati tisti neizprosni priganjači, ki mi ne dovolijo, da bi predolgo obsedela. Morda sem prav zaradi njih še vedno v precej spodobni telesni kondiciji. In da ne bo nesporazuma: marsikdaj se mi prav nič ne ljubi spet obuvati superg in iti ven. Toda psi ne vprašajo, ali se mi da. Oni gibanje, zrak, vonjave, delo in svet zunaj preprosto potrebujejo. In na koncu se vedno vrnem domov boljše volje.

Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi skoraj nenavadno, da sem imela v vseh teh sedemintridesetih letih pravzaprav samo šest šnavcerjev; pred njimi sta bila še dva druga psa. Nesika, Vento, Tobi, Bruce, Pip in Chuck. Šest povsem različnih osebnosti, šest zgodb in šest velikih poglavij našega družinskega življenja. Nekateri so seveda že samo spomin, dva sta še ob meni. Imela sem srečo, da so naši psi praviloma živeli dolgo in, rada verjamem, tudi lepo in srečno življenje. Morda prav zato pri nas nikoli niso prihajali in odhajali kot nekakšna zaporedja psov. Vsak je imel dovolj časa, da je res postal del družinske zgodovine.

Preden sem »padla v kinologijo«, je bilo moje življenje precej preprosto razdeljeno: dom, otroci, služba. Psi so bili ves čas z nami, vendar preprosto kot del družine. Ker sem bila prepričana, da so se rodili nadvse pametni, jih niti v pasje šole nisem vodila. Takrat smo imeli le pritlikave šnavcerje in zdelo se mi je, da jih povsem dobro obvladujem.

Potem so otroci odrasli in v naš dom je prišel prvi »resen pes« – srednji šnavcer. Poleg vsega drugega je dobil še eno zelo pomembno nalogo: mojemu možu je pomagal zapolniti praznino po upokojitvi iz službe, ki je dolga leta pomenila skoraj štiriindvajseturni življenjski ritem. Nalogo je opravil več kot uspešno. Z njim sem začela tudi prva resna šolanja in še danes mi je ena najlepših stvari pri življenju s psom prav pot od nekoliko norega, nepredvidljivega mladiča do zrelega, umirjenega in vodljivega spremljevalca. To je pot, polna izzivov, napak, majhnih zmag, presenečenj in avantur. In čeprav danes marsikaj počnem drugače kot pred dvajset in več leti, me ta proces še vedno navdušuje.

Prav prvi srednji šnavcer me je povezal tudi z uradnim kinološkim svetom in z nacionalnim pasemskim klubom. Takrat sem predvsem odpirala oči in ušesa. Poslušala sem ljudi, ki so vedeli več od mene, spraševala, se učila in bila hvaležna za vsako novo znanje, še posebej takrat, ko je prihajalo od ljudi, ki so svoje življenje posvetili našim pasmam.

Moje delo v klubu je z leti raslo. Najprej počasi in skoraj neopazno, nato pa je postalo sestavni del mojega življenja. Zadnjih sedem ali osem let bi ga brez pretiravanja lahko imenovala kar moja neplačana služba.

Bilo je veliko lepega. Veliko dobrih ljudi, zanimivih srečanj, novih znanj, potovanj in občutka, da lahko narediš nekaj koristnega za pasmo, ki ti je toliko dala. Bilo je tudi nekaj trpkega. A tako je skoraj povsod, kjer ne gre več samo za pse, temveč predvsem za ljudi. Danes sem najbrž precej bolj kinološko zrela, kot sem bila nekoč. Manj zaletava, nekoliko bolj previdna in včasih že tudi malce resignirana. Sčasoma se naučiš, da lahko ponudiš znanje, izkušnje in pomoč, nikogar pa ne moreš prisiliti, da jih sprejme. V času, ko imamo vsi odgovore na dosegu roke in ko se zdi, da vsak že vse ve, sta resnično znanje in izkušnja včasih presenetljivo malo cenjena.

Čutim, da prihaja čas, ko se bom umaknila iz vodenja kluba. Ne zato, ker mi ne bi bilo več mar zanj ali za naše pasme, ampak prav zato, ker mi je. Nobena organizacija ne bi smela biti predolgo odvisna od enih in istih ljudi. Prihajati morajo novi, mlajši, z več energije, drugačnimi idejami in predvsem z voljo, da prevzamejo odgovornost. Sama lahko še vedno pomagam, če bo to komu koristilo. Ni pa več treba, da sem tista, ki mora držati vse niti v rokah.

Tudi to je del zrelosti: vedeti, kdaj je čas stopiti nekoliko vstran.

Po toliko letih se moj natančno sestavljeni kinološki urnik počasi rahlja. Dolga leta sta se mu potrpežljivo in nesebično prilagajala tudi moja glavna podpornika – moj mož in sin Rok. Velik del njunih življenj, zlasti moževega, je sledil mojemu urniku, moj urnik pa je bil pogosto sestavljen predvsem okoli psov: treningov, razstav, potovanj, urejanja, paritev, veterinarskih pregledov in vsega, kar se je zdelo v tistem trenutku nujno in samoumevno, in okoli kluba. Za njuno podporo sem jima globoko hvaležna.

Ko danes pogledam nazaj, vidim nešteto ur na poligonih, nešteto razstav po vsej Evropi, tisoče kilometrov poti, zapletene logistične načrte, prilagajanje dopustov, družinskih obveznosti in nenazadnje tudi družinskih financ. Vidim ure, namenjene negi psov – pa ne samo kožuhu in videzu. Skrb za zdravje, kondicijo, prehrano, vzgojo, socializacijo, pripravo na potovanja in razstave ter pomoč psu pri obvladovanju situacij, ki zanj niso vedno preproste. Kdor hodi ali je hodil po podobni poti (ne le po Sloveniji), ve, koliko nevidnega dela se skriva za psom, ki je na fotografiji ali v razstavnem krogu videti preprosto lep in sproščen. In potem je tu še vzreja. Zame nikoli samo paritev dveh psov. Vedno vprašanje in skrb, kaj bo moj pes dal naprej, predvsem pa, kam bodo šli mladiči, kdo bo živel z njimi in kakšno življenje jih čaka. Odgovornost lastnika samca se s paritvijo, vsaj zame, ne konča.

Zdaj počasi popuščam a na prehojeno pot gledam z velikim zadovoljstvom in, da, tudi s ponosom. Toda po tehtnem razmisleku čutim, da prihaja čas, ko lahko pod celoten račun počasi potegnem črto.

Po dolgih letih življenja z več psi sta zaradi tistega najbolj naravnega zakona začetkov in koncev ob meni le še dva. Še pred kratkim je bil tu tudi Bruce. Njegov odhod me je, čeprav pričakovan, neizmerno prizadel in povzročil veliko praznino, ki je ne more zapolniti noben drug pes pa čeprav je ob meni njegov sin Chuck. Bruce je imel povsem svoje zelo posebno mesto, tako kot so ga pred njim imeli Nesika, Vento in Tobi. Vsak od njih je bil del našega vsakdana toliko let, da še dolgo po njihovem odhodu ostanejo navade, spomini in drobni trenutki, ki jih nehote pričakuješ.

Z dvema je nenavadno enostavno. Organizacija je preprostejša. Na sprehodu imam v roki samo dve vrvici. V avtu je nenadoma toliko prostora.

Tudi leta tečejo. Tega nima smisla zanikati. In prav tu se moram še česa naučiti. Na to »manj« se bom morala šele privaditi. Če leta ne bi tekla tako neusmiljeno, bi verjetno še marsikaj načrtovala. Še kakšno potovanje, še kakšno razstavo, kakšen nov kinološki izziv. In skoraj gotovo bi nekega dne v naš dom spet prišel mladiček. Že sama misel na tisto malo, nepredvidljivo, razigrano bitje, iz katerega počasi raste pravi pes, me še vedno razveseli.

Toda želje so eno, realnost drugo. Mladiček ni samo nekaj mesecev veselja, norčij in razmetanih igrač. Je obljuba za mnogo let. Odgovornost, da mu boš lahko sledil tudi takrat, ko bo odrasel, in da boš ob njem takrat, ko bo postal star. Prav zato se moram danes pri svojih odločitvah vprašati nekoliko drugače kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Ne le, kaj si še želim, ampak kaj je pošteno do psa. Odgovor mi ni vedno všeč. Zato ostajam pri tem, kar imam. Ob meni sta dva čudovita poper-sol šnavcerja, vsak s svojim značajem, ritmom in zahtevami. Še vedno me spravita ven, kadar bi sama raje ostala doma. Še vedno me nasmejeta ali potolažita. Še vedno se zaradi njiju učim.

Od kinologije se pravzaprav ne odmikam. Od psov gotovo ne. Umakniti se želim le nekoliko iz te dolgoletne dirke.

Manj urnikov, manj dokazovanja, manj kilometrov zato, ker »je treba«. Več poti zato, ker nam je lepo. Več gozda, travnikov in počasnih dni. Več časa, ko pes ni projekt, tekmovalec, plemenjak ali naslov pred imenom, ampak samo – moj pes.

To »manj« bo zame nekaj novega. Verjetno se bom morala še večkrat zavestno ustaviti, ko bom hotela spet kaj načrtovati, organizirati ali si naložiti nov cilj. Po toliko letih drugačnega ritma to gotovo ne bo prišlo čez noč niti ne bo lahko zame. Toda "manj" ne pomeni nujno tudi manj življenja. Morda pomeni samo več časa za tisto, kar je ostalo.

Kar si resnično želim, je pravzaprav zelo malo. Da bi bila moja dva fanta zdrava. Da bi bila zadovoljna. Da bi čim dlje skupaj hodili po naših poteh. In da bi tudi onadva, tako kot jaz, še dolgo gledala odraščati mojega vnuka.