• Lucka Zabkar

Brez discipline in zavzetosti ni dobre šnavcerjeve dlake

Extract: Grooming schnauzer is a serious job and needs a lot of knowledge, experience, and patience. A "newcomer" should learn, observe, watch, listen, and work, make mistakes, and correct them on a regular basis. You can not become a schnauzer groomer overnight or over one seminar.



Urejanje šnavcerja, neglede na pasmo (velikost, barvo – vsaka od teh različic je pasma zase), je zahtevno delo. S tem mislim, da se resnično tako kot je treba poskrbi za dlako in tudi za obliko psa. Terja veliko truda, veliko izkušenj, vztrajnost, dobro oko, čas in mirnost. Predvsem pa je pomembno poznati svojega psa, njegove dobre in slabe plati in imeti v glavi ves čas cilj, ki ga hočemo z dlako doseči.


Sama nisem obiskovala nobenega tečaja za grumerje. Ko sem »pričela s šnavcerji« pred preko tremi desetletji, me nihče »ni peljal za roke«, povedal, kaj in kako delati, niti mi ni bilo čisto nič jasno, kaj je trimanje. Imela sem srečo, da sem prišla do starega kinologa, ki je to vedel in je dolgo skrbel za moje pse. Pasemskega kluba za šnavcerje še ni bilo, prav tako ne Googla. Daleč največ so me naučile razstave psov in seveda vzreditelji, ki svoje pse tudi uspešno razstavljajo.


Danes je lastnikom šnavcerjev mnogo lažje, če le hočejo poslušati in se učiti. Oprema je dosegljiva, navodila za delo tudi. Malce pa se ustavi pri znanju, izkušnjah in pripravljenosti, da se s psom dela redno in resno. V pasemskem klubu (KLŠPS) že nekaj let prirejamo delavnice, kjer zainteresirani lahko dobijo čisto osnovne informacije in znanja, pišemo navodila, snemamo filmčke in pomagamo individualno. Vendarle pa razmišljam o tem, kako pripraviti lastnike, voljne znanja in dela, da bi RES delali, kot je treba. Mnogi so na delavnici polni entuziazma, ki s časom kar izpuhti in potem srečamo nekatere njihove pse z zameštrano dlako, da se mi milo stori… Dogaja se tudi, da ljudem manjka samokritike in menijo, da po obisku delavnice že vse znajo, v resnici pa so na stopnji, da se šele začno učiti in bodo morda po letu, dveh rednega dela lahko skromno menili, da se jim mogoče že približno sanja…


Vsekakor NE DRŽI, da za šnavcerja zadošča, da se ga trima štirikrat letno. Verjetno najdemo posamezne pse, ki imajo izjemno malo podlanke in dobro krovno dlako, vendar zelo, zelo redko. Na splošno pa zagotovo drži, da današnji šnavcer tudi od blizu ne živi v tako skromnih razmerah, kot je živel včasih (zunaj, v hlevu, spanje na tleh…) in ki so same po sebi prispevale, da si je pes sam izdrgnil dlako. Zato mora za to »izdrgnenje« poskrbeti človek (puljenje). Bolj redno kot skrbi za to, bolj se bo pes približal podobi in kvaliteti , kot ju opiše nemški (FCI) standard.


Če hočemo, da bo dlaka kar se da žimasta (odbija vodo in umazanijo), dobro pigmentirana, z minimalnim izpadanjem, oblika psa pa optimalna, moramo čim bolj redno izčesavati podlanko in odmrlo krovno dlako, ki bi slej ko prej izpadla sama. Izčesavati pomeni izpuliti podlanko in te posamezne krovne dlake s foliklom vred! Ne odrezati, ne lomiti, ne na silo puliti!


Tudi, če psa ureja pasji frizer, vsakemu globoko priporočam, da doma redno prečesava psa – ne le z glavnikom ali krtačo, temveč enkrat tedensko tudi izčeše podlanko s trimerjem, na koncu pa ga v celoti pregladi s kamnom. Na ta način bo sproti odstranjeval podlanko, ki je sovražnik številka ena dobre dlake, če se preveč razrase, in odstranil tudi nekaj zrele krovne dlake.


Nobenemu začetniku ne priporočam, da sam ureja svojega šnavcerja v celoti, dokler nima toliko znanja in izkušenj, da ima pred seboj točno sliko tega, kaj želi doseči. Dovolj je, če vsak doma redno prečesava dlako, obliko in trimanje pa prepusti ekspertu. In to pasjemu frizerju, ki ZNA delati šnavcerja. Obisk frizerja mora biti reden, optimalno bi bilo na 4 ali 6 tednov, ne več.


Redno urejanje šnavcerja pri dobrem pasjem frizerju glede na proces rasti dlake ne pomeni, da bo šnavcer vselej lep in v najboljši formi. Ko bo pes od frizerja, bo njegova dlaka prekratka in ravno, ko bo najlepša, boste morali spet na urejanje. A tako je, če se dlaka uredi enkrat na mesec in pol. Vendarle se pomembno pripomore k dobri dlaki z rednimi obiski grumerja in tedenskim izčesavanjem podlanke, puljenjem krovnih dlak, ki bi odpadle same v kratkem ter drgnjenjem s kamnom. Če lastnik psa ne dela tudi redno doma, bo pasji frizer zelo težko ta manjko odpravil s svojim trudom. Vsekakor se bo potrudil narediti najbolje, kot bo mogel, nikakor pa se zgolj z enkratnim obiskom frizerja NE DA narediti šnavcerja »kot iz knjige«. Neredki priznani strokovnjaki za urejanje šnavcerjev bodo zavrnili vsakega psa, ki pride v pasji salon zanemarjen, ker se zavedajo, da z enkratnim posegom dlaka ne bo postala takšna, kot bi morala biti.


Za vsakega, ki je vešč skrbi za dlako, kar dokazuje tudi s kakovostno dlako svojega šnavcerja, je mogoče, da nadgradi svoje znanje s tem, da se nauči tudi oblikovati svojega psa. To je zelo zahtevno, saj je vsak šnavcer drugačen, vsak ima posebnosti, ki so lahko minus ali plus in jih je mogoče poudariti ali malce prikriti z dobrim oblikovanjem. Tega se ne da enostavno ubesediti. Za to je potrebnih ogromno izkušenj in vedenja, kaj z oblikovanjem doseči. Npr., predolg hrbet na oko »skrajšamo« s pravilnim oblikovanjem prehoda zadnje noge v trebuh, če so prsa šibka, se pod rebri (med predprsjem in trebuhom) pusti malce daljše dlake, če je predprsje šibko, se podgrlina brije više, če je čelo širše, se zredči dlake na sencih bolj in više, kot pri lepo ozko oblikovani glavi, hrbtno linijo korigiramo s količino podlanke in dolžino (posameznih) dlak v spodnjem delu hrbta ipd. Dobro je psa opazovati med gibanjem in stojo, paziti, da s pravilnimi rezi s škarjami preprečimo npr. občutek, da kuža med hojo meče komolce navzven, da ima prekratke ali predolge noge in tako naprej in tako nazaj.


Vedeti je torej treba, kakšen je naš šnavcer in kaj točno želimo doseči. Da si ustvarimo sliko, je dobro, da vidimo čim več dobrih a različnih tipov šnavcerjev. Idealno mesto za to so pasje razstave. Tam so psi vselej urejeni (napake pri dlaki se tu ne odpuščajo).


Potem, ko lastnik šnavcerja res ve, kaj in kako z dlako in obliko pri njegovem psu, mu iz srca priporočam še en korak više: da se loti »rolling coat« tehnike. To tehniko poučujemo na delavnicah dlake v našem klubu in udeleži se jih lahko kdorkoli želi. Čeprav je ta tehnika skorajda obvezna a tudi absolutno najbolj učinkovita za razstavne pse, si jo zaslužijo v resnici prav vsi šnavcerji, saj vodi v optimalen kožuh in optimalno obliko šnavcerja prav vsak dan v letu, brez oscilacij »(pre)kratko – (pre)dolgo«. Hkrati je tudi najmanj agresivna metoda za psa, ki pa zahteva absolutno disciplino pri delu.


Šnavcer bo celo življenje moral prenašati urejanje dlake. Na to ga je nujno navaditi že kot mladička. Psa, ki ne zmore biti miren na mizi dve uri skupaj, ni mogoče urejati. Tudi to je torej nujna naloga, ki jo je treba obvezno opraviti z dobro oceno. Dober vzreditelj prične navajati na stanje in nego mladičke, še predno zapustijo leglo, odgovoren lastnik pa takoj, ko kuža pride v nov dom.

Bruce med redno tedensko rutino

© 2017 by Lucka Zabkar

  • Facebook Social Icon