Extract: Let's bring the basics of cynology among children
This article represents my thinking on why to teach children how to live and cope with dogs in our environment and how to integrate this content into kindergartens and schools. If you would like an English version, please let me know.
Kaj je pravzaprav kinologija? WikipedijA pravi takole: Kinologíja (iz grščine: κύων (rod. κύνος) , kyn, »pes«; in λόγος, logos, »veda, znanje«) je skupno ime za dejavnost ljudi, ki se ukvarjajo z vzrejo domačih psov oz. njihovih pasem, vzgojo in neformalnim preučevanjem vrste.
Dejstvo je, da so psi kot hišni ljubljenčki postali del našega življenja in okolja, v katerem živimo. Po zadnjih podatkih ima v Sloveniji že vsako tretje gospodinjstvo doma pasjega ali/in mačjega ljubljenca. Zatorej se mi zdi pomembno, da bi zaradi mirnega ter nemotečega sobivanja morali VSI znati živeti in se primerno obnašati v tem okolju.
Nikakor pa ne mislim, da bi vsi ljudje morali imeti radi pse in jih tudi imeti. Pomembno pa je,
da bi na eni strani bili naši psi lepo vzgojeni, zdravi ter nemoteči za okolje in za ljudi, ki si njihove bližine ne želijo
ter da bi se vsi ljudje znali obnašati vpričo tujega psa na način, da bi ga ne vznemirili ter sprovocirali neljubo vedenje psa, da bi poznali govorico pasjega telesa do te mere, da bi lahko, če bi že prišlo do neljubega srečanja, znali ravnati na način, da bi postali za psa nezanimivi...
Vesela sem, ker večina lastnikov psov, ki jih poznam, lepo skrbi za svoje ljubljence, vendarle pa pri nekaterih še vedno pogrešam več aktivnosti in vzgoje (psa in lastnika). Marsikdo od le-teh "se je že rodil" z vsem vedenjem, kako se s psom ravna in kako se ga "dresira" (mimogrede, ta beseda je povsem neprimerna, ko imamo v mislih šolanje psa). To so zame "izgubljeni primeri". Stavim pa na otroke. Zanje se že dolgo trudijo Komisija otrok in pes - Mladi kinolog (KZS) ter mnoga društva v Sloveniji, a je njihovih "uric" deležen le delček otrok, ki imajo to srečo, da jim to omogočijo starši ali zagnane vzgojiteljice v vrtcu ali učiteljice v šoli. Ali bi ne bilo lepo, da bi bilo obvezno vse otroke podučiti, podobno, kot se obvezno učijo o ravnanju v prometu, ki je dejstvo, tudi o osnovah kinologije, o ravnanju s psom, o velikih odgovornostih, povezanih s tem, o tem, kako ravnati ob tujem psu ipd.? Ker je prisotnost psov v našem bivalnem okolju tudi dejstvo. Psov bo vsak dan več, ne manj in če se ne bomo znali pravilno spopasti s tem, lahko pričakujemo samo porast neprijetnih incidentov.
Vsi otroci imajo radi kužke (če to ni tako, se je treba povprašati, kaj je z otrokom narobe!) Velikokrat pa se žal npr. zgodi, da s svojim vedenjem otrok sproži neprijeten incident:
ker steče k neznanemu psu z iztegnjenimi rokami, da bi ga pobožal po glavi (pes to bere kot frontalni napad!),
ker se ustraši psa (četudi je čisto majhen - velikost nima veze) in teče proč (se spremeni v plen!),
ker misli, da je kuža vesel, saj se "smeji", v resnici pa pes reži in viha čobe (zelo resno opozorilo, da bo napadel!)...
Samo mimogrede omenjam še pripetljaj, ki se mi je zgodil sredi Ljubljane. Nasproti sta prihajala mama in fantek, ki je neumorno nekaj prosjačil mamo. Ta je bila očitno jezna in je brž izkoristila dejstvo, da sem ji nasproti prihajala jaz z mojima dvema psoma (oba navezana in mirna ob moji nogi). Na otroka je precej na glas stresla jezo: Če ne boš dal mir, te bo tale pes ugriznil!
Torej moje mnenje, da so za temo, o kateri pišem, odrasli izgubljena bitka, ni povsem iz trte izvito.
Čisto zares, zakaj torej nebi uvedli starosti primerno zastavljen in obvezen predmet "osnove kinologije" v predšolski in šolski program? Otrokom bi predstavili nekaj o razvoju in pomenu psa, o skrbi za psa ter predvsem, kako razumeti vedenje psa / telesno govorico ter se obnašati ob psu na način, da se ga ne izzove.
