Extract: When the dog escapes
This article is about my way of getting my escaped dog back. If you would like an English version please let me know.
Vsem želim, da jim pes nikoli nebi pobrisal. Vendarle se to skoraj vsakomur kdaj zgodi. Meni se ni velikokrat, vsega trikrat v več kot 30 letih, a me je vsakič zajela panika. Kako tudi ne!
Prvič se je zgodilo, ko jo je naša prva gonečka odrepkala z zaljubljenim jazbečarjem iz vasi. Prefriganca se nista pustila ujeti in sta si vzela zase kar nekaj časa. Posledično smo bili prisiljeni obiskati veterinarja in poskrbeti, da bi ne imeli legla ničesar krivih mešančkov.
Drugi in tretji pobeg moram pripisati našemu najmlajšemu. Pip načeloma ni neubogljiv, je le poln samega sebe in od energije kar poka. Njegova lakota za psičkami je neznosna in prav slednji moram pripisati dva neljuba dogodka. Prvi se je zgodil daleč na Golovcu, sredi gozda, kjer se je najprej v družbi drugih psov igral z Mayo, zapeljivo huskyevko. Ni trajalo dolgo, da sta jo ucvrla in že ju ni bilo več - za nekaj ur. Organizirali smo pravo iskalno akcijo, obvestili radio... Mayina lastnica se je vozila po vse mogočih gozdnih poteh in jo klicala v upanju, da bosta prišla k njej. Kje pa! Po nekaj urah smo ga zagledali. Umazanega, polnega blata in trnja, in predvsem zelo previdnega, saj je pričakoval, da bo kregan. Toda kako naj ga kregam, ko pa ga moram menda pohvaliti, ko pride? In tako je bil v nekaj trenutkih tisti stari, naspidirani in zadovoljni Pip, brez senčke zavedanja, da je bilo kaj narobe.
Istega dne smo nabavili GPS za pse. Zakleli smo se, da ga brez tega ne bomo več spuščali z vrvice. Vendar, kot bi vedel, od tedaj tudi ni šel več daleč in se je na poziv takoj vrnil. Ugotovili pa smo, da nam v krizni situaciji, zlasti v hribih, kjer je satelitski signal zelo nezanesljiv, tudi GPS ne bo dovolj. Izzivov pa je prav v gozdu in v hribih največ. V mestu, kjer GPS kaže natančno takorekoč vsako hišo, vsak vhod, so pa psi vselej na povodcih.
Razmišljala sem, kaj še storiti. Pri novozelandskem
šepetalcu psom Doggy Dan-u na https://theonlinedogtrainer.com/ sem našla izjemno učinkovito rešitev: piščalko Acme, frekvenca 211,5. Nemudoma sem jo kupila – pa ne eno, kar 3 – eno zame, eno za moža in še eno za rezervo. Začeli smo s kratkimi treningi na normalnih sprehodih. Pse smo pustili raziskovati po okolici in jih nismo klicali, pač pa vsake toliko zapiskali in bili, ko so pritekli, glasno navdušeni, psi pa so vselej dobili briketek. Briketi v mojem žepu in piščalka okoli vratu so sedaj moj redni spremljevalec na sprehodih s psi, kjer mimogrede vsakič potreniramo tudi vračanje k meni na pisk. Prav zares pa mi je to pomagalo doslej samo enkrat, ker je samo še enkrat Pip ušel. Tokrat iz domačega vrta za gonečo psičko, ki se je podala s svojim lastnikom na goro nad našo hišo. Da ga ni, smo ugotovili vsaj pol ure kasneje. Zagnala sem se v hrib za njim, grizla breg s koleni in piskala, kolikor mi je sapa dopuščala. Pip me je na neki točki zaslišal - in se je vrnil. Kaj naj rečem drugega kot, da sem bila neizmerno vesela, Pip pa nagrajen.
Piščalka deluje in priporočam jo vsem, katerih psi so vsaj malo avanturisti.
