Extract: Only love is sometimes not enough
This article is about how love by itself is not enough to have a happy and healthy schnauzer.
If you would like an English version please let me know.
Šnavcer je čudovit pes. Njegova pojava ni elegantna, je pa močna, robustna in všečna (ali kakor za koga). Ne razumem, kako to, da se nekateri odločijo za šnavcerja zaradi vsega, kar so prebrali o njem v standardu, potem pa iz njega, s svojo obliko in značajem izjemnega psa, naredijo skrapucalo, ki s pasmo nima prav nič več skupnega.
V mislih imam dve stvari: izgled in šolanje.
Šnavcerja odlikujta ostra dlaka in oster izgled. Za dlako se je treba naučiti skrbeti, kar je dandanes enostavno (čeprav ne poceni!), saj so na voljo mnoge informacije (internet, pasemski klub, delavnice). Kljub temu dnevno srečujem šnavcerje vseh treh velikosti in vseh priznanih barv s skodrano, mehko dlako obledelih barv, ki spominja na pliš (ker dlako brijejo namesto pulijo), s prirezanimi bradami ter narobe oblikovanimi obrvmi... Pa ravno brada in obrvi so tisto, kar najbolj izrazito oblikuje šnavcerski videz. A ne gre samo za videz. Pomembneje je, da gre za čisto nepotrebno, celo neupravičeno tveganje za zdravje kože, ki je največji organ na telesu. Če se kožuh ne redči s puljenjem in se zato koža ne prezrači, se pogosto pojavijo dermatološki problemi.
Zoprno mi je, da nekateri svoj malomaren oz. ignorantski odnos do navedenega opravičujejo z izgovorom, da njihov pes pač ni razstavni pes. Kaj pa ima to zveze s tem?! Razstavni pes pomeni samo to, da je pes s svojo podobo zelo blizu temu, kar je zapisano v standardu. Ali si ne omislimo šnavcerja ravno zato, ker nam je tak, kot standard določa, všeč? Če so komu všeč pliškoti s puppy frizurami, naj si raje nabavi kakšno drugo pasmo, ki ma mehko dlako ali pa naj si, kar je absolutno še bolje, v zavetišču ogleda kužke, med katerimi bo brez dvoma našel kakšnega, ki mu bo všeč ter naj ga posvoji in mu podari lepše življenje (njemu in sebi).
Še posebej žalostno pa je, da večina pasjih frizerjev (teh je res veliko, vsak dan več) nima kaj prida pojma o šnavcerjevi dlaki in obliki. Mašinca dela svoje… Škoda. O tem ne bom zgubljala besed.
Samo še besedo dve o šolanju (v bistvu imam v mislih šolanje lastnika). Nekateri, zlasti tisti, ki so že imeli pse pa imajo sedaj šnavcerja prvič (predvsem, kadar imajo pritlikavčka), itak pogosto že vse vedo in ocenjujejo, da je njihov psiček tako ali tako najpametnejši, zato posebne šole ne potrebuje oziroma ga bodo izšolali sami. Ni res. Tudi vrhunski inštruktor šola svojega psa pod budnim očesom drugega inštruktorja. Točno ve zakaj. Šnavcer je delovni pes, ki potrebuje delo in zato se mora naučiti njemu razumljivih jasnih komand, da bo srečen in ubogljiv. Delo mu je zabava in rekreacija, hkrati pa se pri tem še bolj poveže z lastnikom.
Šnavcer torej ni niti poceni (kar se vzdrževanja in šolanja tiče) niti enostaven. Če se tega ljudje ne zavedajo in tega nočejo sprejeti, jim delajo hudo krivico. Hvala bogu mojim nič od navedenega ne manjka.
